19. NAVADNA NEDELJA

19. NAVADNA NEDELJA

Letos novembra bomo praznovali dvajseto obletnico Slovenskega kulturnega- katoliškega centra. Dva dogodka v letu sta še posebej popularna in dobro obiskana in oba sta povezana s hrano. Pozimi praznik kolin s krvavicami in poleti romanje in piknik s 13 pujsev in devet ovc ter 90 piščancev na žaru. Pripravljenih je tudi 1800 čevapčičev. Hvala Bogu imamo še več drugih, dobro obiskanih dogodkov kot so materinski dan, člansko kosilo, praznovanje obletnice centra in drugi dogodki. Ob romanju in pikniku se za vse to zahvaljujemo in smo veseli vseh, ki ste prišli na romanje in na piknik.

Dve nedelji nazaj je Jezus povabil ljudi ''na piknik''. Najprej jih je učil in jim oznanjal svoj nauk, potem pa pomnožil kruh in ribi, ki jih je imel en deček s seboj. Prejšnjo nedeljo je bila v ospredju Jezusova razlaga, da je bila pomnožitev kruha znamenje, ki govori še o drugačenme kruhu in drugačni lakoti kot je lakota po telesni hrani. Danes se ta tema nadaljuje.

Mnogi, ki me slišite in razumete ste prišli v Ameriko ''s trebuhom za kruhom'' kot rečemo. S seboj ste včasih skoraj nevede prinesli tudi svojo vero, medsebojno povezanost z družino, rojaki, slovenske navade in narodne, verske običaje. To ste naprej gojili tukaj, kjer ste v tujem okolju še bolj jasno videli drugačne navade drugih narodov, drugih ljudi. Tu je bilo lažje za telesni kruh, hranili pa ste se tudi s kruhom medsebojne povezanosti, s kruhom povezanosti s slovensko cerkvijo, s kruhom sv. maše in raznih pobožnosti, romanj itd. Vse to je kruh o katerem je danes govora in ne prihaja samo od dela amak tudi iz nebes. Od Boga. Božji dar je. Božji dar je, če ima človek vero, vidi smisel v življenju, pomen in namen vsega za kar si prizadeva.

Prerok Elija v prvem berilu predstavlja človeka, ki ga je življenje potisnilo ob zid. Prišel je in sedel pod samotno bodičevje; želel si je smrti in rekel: Dovolj je. Prej uspešen prerok, ki je dokazal moč pravega Boga, je sedaj na koncu svojih moči in bi najraje umrl. Gospod, vzemi moje življenje. Pomenljivo je, da prerok moli tudi v tem položaju. To je položaj, ko je izčrpal vse svoje ''zaloge'', vse notranje moči in vso zunanjo pomoč. Bog sliši prerokovo molitev in mu pomaga: Vstani in jej. Ljudje, ki danes izgubljajo vero, izgubljajo Boga, izgubljajo tudi smisel življenja, doživljajo notranjo praznino. Nobena zunanjka hrana jim ne more pomagati, nobeno zunanje blagostanje. Novim generacijam ni več samo po sebi umevno to, kar ste starejši prinesli od doma in gojili naprej. Mnogi mlajši morajo to, kar je vam duhovna hrana šele najti, in to na svoj, na nov način. Lakota po Bogu je vedno ista, ljudje pa jo na različne načine potešimo. Tako kot v različnih narodih ljudje na različne načine hranimo svojo vero, tako jo včasih na različne načine hranijo različne generacije. Če se bomo vsi skupaj zavedali te notranje lakote, bomo lažje pomagali drug drugemu.

Jezus pravi: Kdor veruje, ima večno življenje. Nekateri so izgubili vero v Boga in izgubljajo vero v življenje, vero v smisel. Vera človeka odpira v življenje, odpira ga celo v večno življenje. Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes. Nad Jezusom so Judje godrnjali, danes pa tudi marsikdo ne verjame, da potrebuje Boga, da bi nasitil svojo lakoto. Ne verjame, da je Jezus v resnici ''kruh, ki je prišel iz nebes.'' Iz nebes pomeni, da tega ni mogoče kupiti v trgovini. Vsega se ne da kupiti. Ne da se kupiti vere v Boga in kruha, ki nam ga Bog daje po Jezusu Kristusu. Za ta kruh lahko le prosimo zase in za druge. Naj bomo vedno pozorni na lakoto, ki je lakota v vsakem človeku, to je lakota po nebeškem kruhu, po Bogu. Tudi ob današnjem romanju se hrani ne le naše telo ampak se tudi duhovno hranimo: ob srečanju z drugimi in in z Bogom.