19. navadna nedelja leto A 2014
Že prejšnjo nedeljo se je Jezus želel umakniti v samoto, ko je izvedel za smrt svojega bratranca, predhodnika in prijatelja Janeza Krstnika. Učenci n množica ljudi so mu to preprečili. Po čudežu pomnožitve kruha in rib napoti učence, da se s čolnom napotijo na drugo stran jezera, on pa se končno lahko umakne v samoto. Za ribiče ni bilo nič posebnega, da so se zvečer odpravili na jezero (kakih 13 milj dolgo in 8 široko), saj so pogosto, celo običajno, lovili ponoči. Jezero je bilo dovolj veliko, da se je na njem lahko razbesnel pravi morski vihar. Tisti učenci, ki so bili po poklicu ribiči, so bili bolj vajeni takih okoliščin, ampak za vse je bilo tesnobno boriti se z valovi in vetrom v trdi temi. Ni čudno, da so se prestrašili in mislili, da je prikazen, ko so na jezeru videli obrise Jezusa.
Dogodek na Genezareškem jezeru bolje razumemo, če se zavedamo, da so bili evangeliji napisani šele desetletja po tistem, kar so se zgodili dogoki kot je današnji. V prvih krščanskih skupnostih so apostoli pripovedovali o tem, kar so doživeli z Jezusom. Pripoved so povezovali in posodabljali z izkušnjami, ki so jih imele krščanske skupnosti. To je zapisano in to je vzorec, kako naj te odlomke beremo, poslušamo tudi danes.
Izkušnja prve Cerkve, katera je bila v manjšini med nasprotnimi Judi in pogani, je bila podobna izkušnji učencev na razburkanem morju. Bili so majhna skupnost sredi nasprotujočega, celo sovražnega morja vseh drugih ljudi. Vetrovi so premetavali njihov majhen čoln, prispodobo Cerkve. Kristusa pa nikjer! Že dolgo je bilo, kar je šel v nebesa in počutili so se sami. Izkušnja samote, zapuščenosti, osamljenosti je danes še bolj pogosta, ker smo še bolj vsak zase kot so bili v Jezusovem času. Oni so bili vsaj skupaj na čolnu. Človek v življenskih viharjih se ustraši, znajde v popolni temi in samoti. To se je dogajalo tudi v prvi Cerkvi. To se dogaja v zgodovini in v osebnem, družinskem življenju. To je splošna človeška izkušnja. Čas, ko se zdi, da bomo potonili na dno...
V nedeljski Božji besedi se pogosto prvo berilo ujema z evangelijem in ga osvetljuje s kakšnega vidika. Danes beremo o preroku Eliju, ki ne doživi Božje bližine v strašnem viharju, rušilnem potresu in uničujočem ognju, ampak v glasu rahlega šepeta. Tudi tu so vihar, potres in ogenj lahko prispodobe za notranje dogajanje v človeku. Bil je uspešen prerok, ki je Baalovim duhovnikom dokazal, kdo je pravi Bog, pa vendar je nazadnje moral bežati, ker mu je Jezabela, žena kralja Ahaba, stregla po življenju. Kolikokrat se v zgodovini ponavlja, da ne slavijo zmage tisti, ki imajo prav, ampak tisti, ki imajo moč. Prerok je depresiven in se počuti na smrt utrujen. Končno doživi Božjo tiho in zvesto navzočnnost, ki edina res šteje in ga pomiri. Božja tiha in vztrajna ljubezen je neskončno več vredna kot velike zunanje zmage.
Učenci na viharnem morju sredi noči izgubljajo orientacijo in doživljajo globok strah, saj gre za življenje in smrt. Obrisi Jezusa se jim zdijo kot prikazen ali v času prve Cerkve kot oddaljeni spomin na lepe čase, ko so bili z njim. Zdaj pa je vse narobe. Sredi vseh težav se z obnavljanjem dogodka na viharnem jezeru opogumljajo in spominjajo Jezusovih besed: Bodite pogumni. Jaz sem. Ne bojte se! Besede ''Jaz sem'' so iste kot je v Stari zavezi (le da v grščini), ko se je Bog razodel Mojzesu na gori Sinaj: ''Jaz sem, ki sem.'' Bog ki je in večno ostane. Nanj se lahko naslonimo z vsem bitjeim in se ni treba ničesar bati. Jezus je Bog, ki hodi po vodi kaosa in človeku sovražnih sil, ki jih predstavlja razburkano jezero. Papež Janez Pavel II je ob začetku svojega dolgega papeževanja z okna svojega stanovanja ponovil Jezusove besede učencem: ''Ne bojte se!' To je Jezusovo zagotovilo in pomiritev za vsakega, ki veruje vanj. Pridejo hude reči v življenju posameznikov in skupnosti, ampak neomajno zaupanje v Jezusa se bo obrestovalo.
Ni pa lahko tako zaupanje. Peter, ki je bil postavljen na krmilo Cerkve, je pogumen, je pa njegova vera tudi šibka. V zaupanju, da je res Jezus blizu, stopi v vodo, da bi hodil po njej, tako kot Jezus. Kristus je premagal valove in razurkano morje sveta, ljudi, notranjih in zunanjih težav, ki jih doživlja Peter in z njim vsa Cerkev, vsak človek. Peter to trdno veruje, ampak ko vidi in začuti valove in razburkano morje, podvomi in se zato začne potapljati. Gospod, reši me! Kaj pa mu je drugega preostalo kot iz vse duše prosit Boga za pomoč! Ko je najhujše moli, in ne preklinjaj – to je nauk za vsakega. Malovernež, zakaj si podvomil, ni edina pikra beseda, ki jo je moral Peter požreti od Gospoda, ampak če jo je slišal on, Skala Cerkve, zakaj je ne bi še mi slišali in si jo vzeli k srcu! Mi vsi smo kdaj maloverneži, ki dvomijo in potrebujemo bolj pogumno vero. Predvsem pa Božjo moč in pomoč.
Comments