5. POSTNA NEDELJA
Ob prebiranju današnjega evangelija mi prihaja na misel fotografija z naslovne strani knjige z naslovom Rojeni za večno življenje. Na sliki je mlado dekle, veselega, nasmejanega obraza. Eno oko ima povsem prekrito z veliko belo obvezo. V priporočilu knjige piše, da gre za Italijanko, ki je umrla 13. junija leta 2012, stara komaj 28 let. Z možem sta imela dva otroka, ki pa sta kmalu po rojstvu umrla. V petem mesecu tretje nosečnosti je Chiara (Klara) dobila diagnozo raka na jeziku. Z možem sta se odločila, da bo najprej donosila otroka, potem pa se šla zdravit. Kako je mogoče dati skupaj nasmejani mladi obraz na naslovnici knjige in pretresljivo življensko dramo? Odgovor je v tem, da gre za junaško pričevanje o resničnosti današnjega evangelija.
Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Seveda Jezus tu govori o ''uri'' svojega trpljenja, smrti in vstajenja. V tem se je pokazala Jezusova resnična moč in slava. Tudi v življenju mlade mame in njene trpeče družine se je pokazala Božja resnica in slava.
Resnično, resnično povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Postni čas nas usmerja v prihodnost. Male odpovedi h katerim smo v postnem času povabljeni, nam lahko pomagajo na veliki poti življenja, ki pomeni počasno odpovedovanje, umiranje vsemu, hkrati pa vstajanje k novemu, navsezadnje večnemu življenju. Hoditi v veri pomeni, da ne hodimo sami, ampak kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Postni čas trka na našo svobodo, da si sami naložimo majhna ''umiranja'' iz ljubezni do Kristusa in z njim tudi doživljamo majhna ''vstajenja''. Če tega ne znamo ali ne zmoremo sami, prostovoljno, pa se vsaj pripravljajmo na to, da bomo iz Božjih rok sprejeli, kar nam življenje prinese. V veri vemo, da se nič ne zgodi slučajno, ampak je vse Božji dar, izraz Božje previdnosti, skrbi za nas. Omenjena Klara je dejala: ''Vse, kar se nam v življenju zgodi, je milost.''
Življenje je kot himalajski vzpon. Himalajci s pomočjo nosačev prinesejo veliko tovora daleč v gore. V vsakem naslednjem taboru, bližje vrhu, puščajo za seboj vse več prtljage. Ko se vzpenjajo na najvišji vrh, vzamejo s seboj le še najnujnejše. Tako naj bi tudi v življenju zoreli za konec našega zemeljskega in prehod v večno življenje. Vse manj materialne, psihološke in duhovne prtljage naj bi imeli s seboj, da bomo za ''vrh'' pripravljeni.
Prijatelj, duhovnik, je imel rad svoje veliko stanovanje, založeno s knjigami, s spomini od ljudi in z drugimi rečmi. Ko je zbolel, je moral iti v samostan za starejše duhovnike, kjer je sicer imel svojo majhno sobo, ampak večino reči je moral pustiti za seboj. Nazadnje je postal nepokreten in je v domu živel v sobi s še dvema bolnikoma. Zase je imel samo še eno omaro in še tista je bila v glavnem prazna. Podobno gledam nekatere naše ljudi, ki se iz svojih hiš selijo v stanovanja za starejše, ali v dom. Čedalje več morajo pustiti za seboj. Ob smrti pa prav vse pustimo za seboj. Ne pomaga, če si pred to resničnostjo življenja zapiramo oči in bežimo od takih misli na vso moč. Veselo oznanilo današnjega evangelija je, naj sprejemo velikega Sopotnika, Gospoda Jezusa Kristusa, ki gre z nami in je šel pred nami. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. To je storila mlada žena in mama Klara, zato je mogla biti vesela, čeprav bi njenem položaju lahko obupala nad življenjem in nad Bogom. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Seveda ne gre za nekaj lahkega, je pa resnično in predvsem nismo sami sebi prepuščeni. Kot je rekel naš faran, ki je svojo ženo spodbudil, naj gre na obisk k na smrt bolnemu bratu in naj bo ob njem: ''Ne gre za smrt, ampak za življenje.'' Rojeni za večno življenje je naslov omenjene knjige. To nam ves čas ponavlja naša vera. Naj nam vera pomaga zaživeti letošnji postni in velikonočni čas, resničnost umiranja in novega življenja, resničnost pšeničnega zrna.
Comments