VSI SVETI

VSI SVETI

Na praznik vseh svetih prebiramo blagre, ki so vrhunec Jezusovega nauka. Papež Benedikt XVI je dejal, da je tisti, ki je uresničil blagre v svojem življenju, Kristus sam.

Ko je Jezus videl množice, je šel na goro, in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Množica, gora, učenci. Množica spominja na nauk 2. Vatikanskega koncila, ki je spet spomnil na to, da smo vsi ljudje poklicani korenito živeti po evangeliju, polnokrvno živeti krščanstvo, z drugimi besedami, da smo vsi poklicani k svetosti. Jezus je ''množicam'', t.j vsem ljudem namenil besede blagrov. ''Gora'' v Svetem pismu pomeni Božjo bližino, Boga, ki je na gori blizu ljudem. Najpomembnejša gora v stari zavezi je bila gora Sinaj na kateri je Mojzes prejel deset zapovedi, s tem pa je bila sklenjena zaveza med Bogom in Izraelskim ljudstvom. Jezus ''na gori blagrov'' pa želi skleniti zavezo z vsemi ljudmi, vsem je namenjena njegova beseda, njegovo vabilo. Blagor pomeni blagoslov, izobilje vsega dobrega. To izobilje, blagoslov Bog po Jezusu namenja vsem ljudem, množicam, posebej pa učencem, bližnjim sodelavcem, posebno torej vsem kristjanom.

Sprejeti Jezusov blagre pomeni sprejeti njegov (alternativni) način življenja. Jezusov evangelij, veselo oznanilo, je bil v popolnem nasprotju z ''evangelijem'', veselim oznanilom pismoukov in farizejev. Vse do danes je Jezusovo vabilo revolucionarno, drugačno od popularnega in množično sprejetega. Ostaja vabilo vsakemu od nas, bolje rečeno nam vsem skupaj. Tudi Lemont je ''gora'' na kateri nam Kristus danes, na praznik vseh svetih, oznanja blagre in nas vabi, naj sprejmemo Njegov način življenja. Mnogi so ta način sprejeli v preteklosti in ga sprejemajo še danes.

Blagor ubogim v duhu. Vsi blagri se nanašajo na skupnost, ne le na posameznika. Jezusov nauk ne moremo živeti sami zase, izolirano od drugih, ampak ga je treba živeti skupaj z drugimi ljudmi, tudi skupaj z Bogom. Uboštvo tu nikakor ne pomeni revščine. Revščina je huda nadloga in proti njej si je treba prizadevati in pomagati vsem ljudem, da na svetu ne bi bilo več revščine. Uboštvo v duhu tudi ne pomeni ''uboge na duhu'' kot se kdo šali, v smislu zaostalih, omejenih ljudi. Slovenska beseda ''ubogi'' ima v sebi besedo Bog in to dobro pove za kaj gre. Ubogim v duhu je Bog največje bogastvo. Sv. Frančišek Asiški je vzkliknil: ''Moj Bog in moje vse.''

Kaj pomeni uboštvu v duhu lahko vidimo na zelo nazoren način ob Jezusu v Getsemaniju, ko moli: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne moja ampak Tvoja voja naj se zgodi.'' Jezus si ne želi trpljenja, smrti. To je normalno, človeško. Ampak je ubog: povezan je v molitvi s svojim Očetom in hoče storiti to, kar Oče želi. Torej je Jezusov Oče hotel Jezusovo smrt? Površno gledanje bi nas res lahko pripeljalo do takega zaključka. Takemu sadističnemu ''očetu'' bi se bilo treba upreti. Mnogi se mu res upirajo, ker tako površno razumejo. Resnica pa je ta, da vsa Sveta Trojica: Oče, Sin in Sveti Duh prinašajo ljudem Božjo resnico, evangelij, pokažejo na logiko in polnost resnice, miru, ljubezni. Jezus je prišel oznanit evangelij v besedah in dejanjih in če je treba za to resnico umret, potem je to to. Božja resnica je več vredna kot samo človeško življenje, čeprav ne on ne Oče ne želita, da bi moral Jezus zaradi tega oznanila umreti. Jezususovo veselo oznanilo je trčilo ob ''evangelij'', ''veselo oznanilo'' pismoukov in farizejev, Pilata in množice, ki so nahujskani vzklikali ''križaj ga''in Jezusa spravili s poti. Ni Kristusov nauk tega kriv, tudi nebeški Oče ne.

Kajti njih je nebeško kraljestvo. To je drugi del prvega blagra. Prvi in zadnji blagor govorita v sedanjiku, ostali v prihodnjiku (npr. bodo potolaženi, bodo nasičeni). Kdor pa je ubog v duhu, ta že uživa sadove uboštva oziroma bgastva, ki je Bog sam. Prva tri stoletja krščanstva so bila stoletja mučencev. Če si bil kristjan in si hotel kot kristjan vztrajati, si moral biti pripravljen umreti. Škofje so bili oblečeni v rdeča oblačila prav zaradi te pripravljenosti, ki so jo hoteli tudi na zunaj pokazati sami in za zgled, spodbudo kristjanom. Jezusova obljuba, da tisti, ki so ubogi v duhu, so deležni Božjega kraljestva do neke mere že tu, razloži kako so zmogli za svojo vero pretrpeti celo mučeniško smrt. Po naravi se človek izogiba trpljenju in to je prav in normalno. Po Kristusovem zgledu pa je povezanost z nebeškim Očetom, hoja za Kristusom še več vredna kot samo življenje.

Kaj je nemogočega za tistega, ki veruje? Kaj je težkega za tistega, ki ljubi, se je vprašal Balduin Canteburiski (Ura bogoslužnega branja, petek 30. Navadnega tedna). In Mati Terezija je spodbujala: Pokleknite in molite, kajti sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Za to gre pri današnjem prazniku. V očenašu nas je Jezus učil molit: Zgodi se Tvoja volja – tako je on molil. To je najbolj varna in najgloblje resnična pot za nas. Pri maši slišimo besede To delajte v moj spomin. Ravnajmo se po tem, kar verujemo. To je naš poklic in varna pot do večnega cilja. Veliko drugega se samo sveti, moj oče bi rekel: ''kot gnoj v laterni.'' Ne nasedajmo lažnim ''evangelijem'' ki nas puščajo prazne in razočarane. ''Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo.'' Že zdaj in v prihodnje. Amen.